»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«

»Ko prispeš najprej veliko bereš / obiskuješ gledališče / poigravaš se z idejami / ki ti naslikajo idilo na lica / ulice se ti počasi zarežejo v stopala / naglas in značilni premori / te vedno pogosteje obiščejo v spanju / ko pišeš prvo kartico domov / se za trenutek zdrzneš ...«

»V središču je homoerotična ljubezen, včasih nazorno poltena, spet drugič skrivnostna in hrepenenjska.«

»Pesmi slikajo sodobno družbeno realnost, toda njihove teme so večne: posameznikova identiteta, ljubezen, erotika in nasilje.«

»Ker ljubezen ne pozna meja, v pesmih prav vsak bralec lahko odkrije odtenke lastnega čustvovanja in čutenja, toliko bolj, ker avtor uporablja izredno bogat emocionalni register in se ne sramuje razkrivanja svoje zasebnosti.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«